Kako bi morali spati

Ljudje ne spimo tako, kot je narava hotela. Večina odraslih v razvitih državah spi v enofaznem vzorcu., kar pomeni da si vsako noč privošči en sam dolg odmerek spanja, ki v povprečju, traja manj kot 7h. Lovsko-nabiralna plemena v Afriki pa spijo v dvofaznem vzorcu in sicer 7-8 ur v postelji in še 0,5-1h popoldne.

Tudi kadar gre za spanje v enofaznem vzorcu, je čas spanja v predindustrijskih kulturah drugačen od našega, popačenega. Lovsko-nabiralna plemena ponavadi zaspijo 2-3 ure po sončnem zahodu. Nočno spanje se konča tik pred svitom. Pri njih je polnoč sredina noči, od tod tudi ime. Polnoč – sredina noči.
 
Za številne med nami pa polnoč ni več »sredina noči« temveč pogosto čas ko še zadnjič pogledamo elektronsko pošto in socialna omrežja. Da je težava še večja, zjutraj ne spimo nič dlje da bi nadoknadili primanjkljaj, ki je nastal, ker smo pozno zaspali. Poleg tega si malokdo med nami privošči popoldanski spanec, kar še dodatno prispeva k skupnemu primanjkljaju spanca.  

Zgodaj popoldne nam kratkotrajno pade visoka stopnja budnosti na nizko. To je posledica evolucijsko prirejenega dvofaznega načina spanja, ki smo ga v modernem času zanemarili.  V službi se tako, če je le mogoče, izogibajte popoldanskim predstavitvam.

Vir: Zakaj spimo, Mathew Walker